»Našel sem še marsikaj, tudi nastop Pengova na zagrebški televiziji iz leta 1976, v film pa sem vključil še ekskluzivni intervju, ki ga je s Pengovom pred 16 leti pri njem doma posnel ljubljanski ŠODR-teater.«
»Ko smo se pred leti začeli prijavljati na razpise, je bila predvidena zgodba seveda drugačna. Film s srečnim koncem in politično korektno zgodbo o uspehu, ki bi zadostil mednarodnim festivalskim željam. A ko sem našla dekleta, se je perspektiva hitro obrnila.«
»Pa ne samo zaradi Kajuhove tragične življenjske usode. Ob vsaki pesmi in vsakem človeku, ki je govorili o njem ali recitiral njegove pesmi, je imel kdo od nas solzo v očesu. Najbolj pa sem zadovoljen, da sem pridobil zaupanje hčerk Brine in Silve. Tako blizu Kajuhu nismo bili še nikoli.«
»Po nekaj letih dela na dokumentarnem področju, praksi, kjer preučiš namen vsega, sem začela razmišljati o svoji in vsej naši naklonjenosti do njiju in začela ponovno pregledovati gradivo ter se poglabljati v študij in skrivnost veliko bolj, kot sem si lahko predstavljala.«
»nas popelje v italijansko deželo Apulijo, v taborišče v Gravini, Campo 65, kjer ostanki zidov še vedno pričajo o Slovencih, ki so se še leta po vojni borili za svoj status, kajti imeli so jih za drugorazredne partizane«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju